Folkloristi iz Argentine, Črne Gore, Kenije, Peruja, Ruske Republike Tuve, Srbije in Slovenije bodo s povorko ob 20. uri najprej zavzeli lentovsko promenado, od 21. ure naprej pa sledi otvoritev na Glavnem odru.

Pisane kulture z vseh koncev sveta bodo danes zavzele Festival Lent, letos še posebej praznično, saj se začenja jubilejni 30. Folkart. Festival znotraj festivala, ki je postal velik in znan po vsem svetu, priljubljena in želena destinacija mnogih tujih skupin z vseh kontinentov. »Folkloristi komaj čakajo na te nastope, razveseli jih množica ljudi, s katerimi se zelo radi družijo in jih tudi naučijo kakšen plesni gib, značilen za svojo kulturno tradicijo. Vsi po vrsti hvalijo čudovito mariborsko publiko. Barvito bo, čudovito, glasno in strastno,« napoveduje producentka odra Alenka Klemenčič. Letošnji gostje prihajajo iz Argentine, Črne Gore, Kenije, Peruja, Ruske Republike Tuve, Srbije in Slovenije.

Današnje dogajanje se bo začelo s tradicionalno povorko po lentovski promenadi ob 20. uri, na kateri se bodo predstavile vse gostujoče skupine, in nadaljevalo z otvoritvijo na Glavnem odru na Dravi od 21. ure naprej. V sredo, 27. junija in v četrtek, 28. junija dopoldan in v večernih urah, ter v soboto, 30. junija dopoldan, ko se »pol Maribora« zbere na Grajskem trgu, bomo lahko spremljali na desetine nastopov folklornih skupin tudi po centru mesta, po ulicah in trgih ter v Mestnem parku. Vse skupaj bo začinjeno še z velikimi povorkami, piko na i pa bo kot vsako leto postavil zaključek Folkarta z ognjemetom, ki bo v soboto, 30. junija na Glavnem odru na Dravi.

In kaj nas letos čaka? Argentinci, ki so se sami javili za nastop, bodo prikazali predvsem tango, ples strasti iz revnih četrti Buenos Airesa. Očarljivo ležerni Črnogorci bodo na vsakem koraku izžarevali ponos in svoje aristokratsko poreklo. Z nami bodo afriški »levi« iz Kenije, ki nam bodo prinesli vroče ritme svojega črnega kontinenta. Vrhunska skupina iz Peruja goji skrivnostno kulturo Inkov. Republika Tuva je manj znan južnosibirski biser na meji z Mongolijo, od koder prihajajo pevci grlenega petja ter plesalci, ki ohranjajo tradicijo nomadskega življenja. Pozdravili bomo tudi odlično skupino iz Srbije in z njo podoživljali spomine na nekdanjo skupno državo. Seveda pa je na Folkartu vedno zastopana tudi Slovenija, tokrat z neumornimi člani Akademske folklorne skupine Študent iz Maribora in Akademske folklorne skupine France Marolt iz Ljubljane.

Izbrati in pripeljati skupine za jubilejno leto je bil poseben izziv. »O, ja, bilo je pestro, dolgotrajno in polno izzivov. Načrtovali smo, iskali, sestavljali mozaik in delali na polno, skozi vse leto in še kakšno prej, preden smo zabetonirali program in se lahko veselimo folklornih skupin z vsega sveta, ki bodo stopile na naš oder,« pojasnjuje Klemenčičeva. Ko so Perujci prispeli v Evropo, je na primer sedem kovčkov s kostumi za nastope ostalo v Parizu, skupina pa na letališču v Milanu. Dva dni so trije festivali skupaj reševali situacijo, ker je šef skupine izgubil listek s številko prijave za izgubljeno prtljago.

»S seboj imajo inkovske perjanice iz pravega ptičjega perja, prave kože in kup rekvizitov … niso pa privlekli žive kače, ki je že dolgoletna partnerka pri njihovih nastopih doma.« 

Najslabše od letošnjih nastopajočih poznamo Republiko Tuvo. »So potomci Mongolov, žal pa znani tudi po konzumiranju neverjetnih količin vodke. Na tem koncu sveta je narava izjemna. Sanjalo pa se mi ni, da v Republiki Tuvi, na sorazmerno majhni površini, najdemo neverjetno raznolikost in prav izstopajoče kontraste; od tundre s severnimi jeleni ne severu do puščave na jugu, kjer živijo kamele,« je s predstavitvijo zanimivosti nadaljevala producentka. Ki se dobro spominja tudi svojega prvega srečanja s kenijskimi folkloristi: »Dobro se spomnim, ko se je leta 2003 avtobus ustavil pred Narodnim domom. Bilo je sredi dneva, sončno vreme in bleščava svetloba. Vstopila sem na avtobus in ko sem pogledala, je bilo vse črno. Kje pa so? Ko so se začeli smejati, pa so zasijali njihovi beli zobje, kot pri mačku iz risanke Alice v čudežni deželi.«

Za konec pa je sogovornica velik jubilej pospremila še z optimističnimi besedami:

»V tem našem svetu, ki pada s tečajev, bi se morali vsi skupaj bolj zavedati, kako pomembno je ceniti lastne dosežke. Da imamo vrhunski, edinstven festival tik pred nosom, dobesedno na lastnem dvorišču. Festival, ki ga hvalijo tujci po celem svetu. Od Nove Zelandije, Indonezije, Afrike in Amerike do Kitajske, Evrope in Oceanije. Pa ne le tisti, ki so že bili pri nas. Ti bi vedno znova radi prišli.«