Danes nas bo na odru Minoriti pričakala medkontinentalna švedko-korejska naveza Youn Sun Nah & Ulf Wakenius. Edinstven glas pevke Youn Sun kritiki uvrščajo ob bok Nine Simone, Norah Jones in Amy Winehouse. Pevko svetovnega formata, ki se izjemno lahkotno sprehaja po vokalnem spektru, so kritiki razglasili za samosvoj glasbeni inštrument, ki publiko začara v objemu čustev in strasti. V popolnem sožitju z jazzovkim virtuozom na kitari Ulfom Wakeniusom, katerega veliki oboževalci so legende kot John Scofield, Pat Metheny ali John McLaughlin, na Festival Lent prihaja balzam za ušesa in dušo ter tako ponuja edinstveno glasbeno doživetje.
Svoj glas uporabljate na meji zelo različnih glasbenih žanrov, kjer se teh ločnic navadno ne sprestopa. V čem je vaša skrivnost?
Mislim, da tukaj ni nobene skrivnosti, delam kot vsi drugi in poskušam nove stvari. Recimo, z jazzom sem se začela profesionalno ukvarjati zelo pozno, ko mi je bilo šele 26 let. Takrat sem se preselila v Pariz in ker nikoli prej nisem poslušala ali študirala jazza, mi je seveda bilo zanimivo čisto vse. Med študijem sem tako poslušala in srkala infomacije s celotnega glasbenega spektra, namesto da bi se osredotočila na neko določeno nišo. Tako se vedno ženem do mej, preizkušam nove inštrumente in poskušam ugotoviti kaj vse lahko počnemo z lastnim glasom. V tem procesu vedno uživam, ta pa včasih deluje, včasih pa ne.
Kako bi potemtakem opisali svoj stil?
Rojena sem v Koreji, tako da je morda kaj korejskega v mojem načinu petja ali nastopanja. Ko sem bila majhna sem zelo rada poslušala korejsko tradicionalno glasbo in šele ko sem prispela v Pariz sem želela peti kot recimo Billie Holiday, a sem kmalu ugotovila, da je to popolnoma nemogoče. Mislila sem, da če hočem peti jazz se moram najprej naučiti igranja inštrumentov in plesa. Profesorji so se mi seveda smejali in pokazali, da lahko za ustvarjanje lastnega jazza uporabim tudi svoj glas. Vsi veliki pevci pristopajo k petju s svojim lastnim glasbenim stilom, in ta stil lahko kategoriziramo kakor želimo. Tako nekako sem prišla do zaključka, da je svojo glasbo najbolje ustvarjati na lastnih pogojih in sem obenem imela srečo, da sem lahko spoznala veliko izjemnih glasbenikov.
Vaše ustvarjanje je pravzaprav produkt ne le različne glasbe, ampak tudi različnih kulturnih okolij. Kje tiči skupni imenovalec tega ustvarjanja, oziroma kaj povezuj glasbo na vaših koncertih, ki se gibajo od Joni Michell do Metallice?
Ko sem začela glasbeno ustvarjanje sem se morala naučiti vse od začetka začenši pri imenih, tako da mi je bilo vse zanimivo. In zakaj ne bi mogel biti recimo Johnny Cash moj Miles Davis? Zame so bili vsi izjemini glasbeniki in morda ravno zato, ker nisem bila obremenjena s predznanjem in razvrščanjem pevcem in stilov, se mi teh stvari ni zdelo problematično malce pomešati. Marsikdo bi vztrajal, da se teh stvari ne meša, ampak obenem mislim, da je treba poskušati, ostati zvest sebi in občinstvu.
Na Festival prihajate s kitarskim virtuozom Ulfom Wakeniusom. Kako to sodelovanje vpliva na vaš stil? Kaj lahko danes pričakujemo na odru?
Spoznala sva se preko skupnih prijateljev pred 10 leti. Kot njegova oboževalka sem se enkrat opogumila in ga vprašala, če bi morda hotel sodelovati v skupnem projektu. Kar malce sem se ustrašila, ko je kar direktno pristal na koncert. Potem se jih je zgodilo še nekaj in na koncu je predlagal, da skupaj posnameva album. Bila sem seveda počaščena, a obenem izjemno živčna, saj ima Ulf neprimerno več izkušenj. Tako sva posnela prvi album, potem drugega, tretjega in zdaj skupaj igrava že 10 let. Njegova kitara se sliši kot celoten orkester, skupaj pa uživava intimnost deljenja odra. Glasbeni dialogi na odru med le dva človekoma pridejo neprimerno bolj do izraza in trajajo od začetka do konca koncerta. Tudi o Festivalu Lent sem prebrala čudovite stvari in mislim, da je oder izjemno dobro okolje za najin nastop. Predstavila vam bova izbor najboljših pesmi iz prvih treh albumov in želim si le, da bodo ljudje začutili energijo z odra in uživali v koncertu.
