Bi lahko bil »nekaj posebnega«, ali bo to vedno tisti isti, »dolgočasen« Balašević? Pa ... ja. Ravno to. Nekaj posebnega bo, se pravi, vedno isti, dolgočasen Balašević.
Maja meseca smo izvedli zadnji koncert turneje »Baronov Bal«, 40 let od tistega skromnega singla, kjer je »ples prirejal baron«. Vsi se strinjajo, da so bili to »veliki koncerti«, pa ne zato, ker so bile arene prepolne in je bilo na sceni tudi po sedemdeset glasbenikov, ampak zato, ker so bili Veliki. Po moji teoriji ni malih in velikih mest, so le mali in veliki koncerti. In, ker sem eden redkih, ki je bil na vseh Balaševićevih koncertih, lahko s ponosom omenim enega teh koncertov, ki je bil v Lendavi. Ali, še bolje, tisti nepozaben koncert v »Studiju za (nekakšen) ples« v Celju, kjer sem se z gospo v prvi vrsti dogovoril, kateri od naju bo z nogo udarjal ritem, saj je bil oder tako majhen, da tega nisva mogla početi hkrati ...
Tega vsega ne pripovedujem zato, da bi se izvlekel, ker bi tokrat prišel s kitaro, posneto »na matrico«, ali nekaj takega, ravno nasprotno. Kar bomo pokazali letos, ni podobno ničemur, kar smo počeli do zdaj. Pravijo, da je pesem nekaj vredna šele takrat, ko si jo lahko odžvižgaš, vendar brez skrbi, tako daleč ne bomo šli. Da vidimo, če bo šlo le s klavirjem? Ali s harmoniko? Ali je pesem nekaj vredna le ob spremljavi kitare ali violine? Mogoče samo s tamburaši? Mogoče s tamburaši in klarinetom? Kako bi, recimo, zvenela zgodba o Vasi Ladačkom samo ob spremljavi klavirja, harmonike, kitare, violine, klarineta in tamburašev? Torej z Aleksandrom Dujino, Andrejem Maglovskim, Ivanom Zoranovićem, Miroslavom Jovančićem, Gaborjem Bunfordom in s tamburaši Zorana Bugarskega »Brice«, kar pomeni z Bojanom Trenkićem, Nikolo Zorićem, Enrikom Horvatom in s tremi Milani, Gluvajićem, Vučetino in Svirčevim ... ?
Že leta 1978, ko sem slučajno naletel na neko druščino na Škarabi v Rovinju, mi je eden od dečkov, ki me je začuda uspel prepoznati v tistem mraku, ponudil kitaro in prosil, naj odpojem »Prvu ljubav«, ki je bila tisto poletje prva na top lestvicah, od Radia Skopje do Radia Koper. Že po prvi kitici se je s skal oglasila ena od deklet in zaklicala:« Joj, kako pa jaz obožujem to pesem! Ampak ... vrni kitaro Vladu, on to zapoje in odigra veliko bolje!«
Na kratko, letos bomo na Festivalu Lent izvedli nekatere pesmi tako, kot jih je treba najpogosteje tudi izvajati, v tišini, za prijatelje, kar na Lentu ni bil nikoli problem. Jaz pa, evo, vadim že štirideset let, in dal bom vse od sebe, da jih bom odpel tako, da Vlada iz Škarabe ne bi bilo sram.
Nekateri bi temu preprosto rekli »unplugged«, ampak sam bi takšno skupino raje opisal kot Panonsko Podorehovsko Filharmonijo, kar se Festivalu Lent tudi veliko bolje poda; saj je že od začetka zamišljen bolj kot folklorni festival, koliko se spomnim ... ? Čeprav to zdaj ni več tako pomembno.
Ker Festival Lent že dolgo ni več«folklorni« in ne »festival« ... Festival Lent je že dolgo Praznik!
In veselim se, da ga bomo še enkrat praznovali skupaj ...
Đorđe Balašević
