EMKEJ & BAND
Emkeja v Mariboru ni potrebno posebej predstavljati, pozanjo ga ljubitelji vseh glasbenih generacij, še posebej mladi mu z veseljem sledijo. Pa vendar.
Emkejevo prvo resnejše glasbeno udejstvovanje z ekipo Tekochee Kru, se je pričelo pred dobrim destletjem, ko so izdali album "Adijo stari, kaki scenarij", kjer je hudomušne nasmehe publike izvabljal s komadom Veronika. Vse se je začelo spontano, brez nekih velikih ambicij – kot večerno druženje ob jeger fantah s fanti na jagi. Če so hoteli kaj posneti, so se morali znajti. Snemanje vokalov na Šuljotve instrumentale je potekalo kar v stanovanju njegovih staršev, natančneje v sestrini sobi med plišastimi igračkami. Edina ambicija, ki jo je takrat imel, je bila delat dobre komade, na katere bo na stara leta ponosen. Nekaj let za tem je postregel s Šmornom in navdušil z zmagovalnim receptom – besedila, s katerimi se lahko poistovetimo, prepričljiv vokal in podajanje besedil, simpatična štajerščina, ter kanček drznega humorja. Prvencu Šmorn je sledil še album Znajdi Se s Jerneje Križmanom in Cifre, ki so nastale v sodelovanju z DJ Splifom.
Poleg številnih solo koncertov si je kasneje odrsko kilometrino nabiral tudi v velenjsko – mariborskem hip-hop kolektivu Velebor, v katerem so združili moči z Mitom, Ghetom in Mrigom. Prav želja po skupnem ustvarjanju in povezovanju stanovskih kolegov ga je gnala k temu, da je ustanovil samozaložbo Wudisban. Pod tem imenom je od Primorske do Štajerske združil preko 10 mladih hip-hop ustvarjalcev. Gre predvsem za združitev reperskih glav, ki se med seboj spodbujajo, si svetujejo, pomagajo in se podpirajo. Ideja je očitno uspela, saj fantje ne nehajo z izdajanjem novega materiala in pomagajo skrbeti za to, da slovenska hip-hop scena ostaja živa in pristna.
"Probaj razumet" bo Emkejeva četrta samostojna plošča. Že naslov namiguje, da je album bolj poglobljen, razmišljujoč in celo odrasel. Lahko bi rekli, da gre za zrelejšo različico Štajerca, ki s svojimi besedili še vedno ostaja prizemljenih, realen in duhovit. Sam proces ustvarjanja albuma je trajal nekaj let. Ni narejen na hitro, zadeve so premišljene, podlage skrbno izbrane, teksti mogoče malo kompleksnejši, a vseeno še razumljivi. Tudi tokrat bomo na albumu našli 13 skladb, ki si med seboj niso različne le tematsko, ampak tudi muzikalno. Za razliko od svojih prejšnjih albumov, je tokrat sodeloval s številnimi producenti. Poleg Doše, Gheta in Sunny Suna je priložnost dal tudi mladim, manj uveljavljenim producentom kot so Emilijo, Tamau in Rey. Svoje so dodali tudi mojster kitare, Primorec Teo Collori, pevka Anina iz skupine Generator in njegov oče, Borut Kocjan, nekdanji član legendarne skupine Pepel in kri.
KANDŽIJA I GOLE ŽENE (CRO)
Kandžija je najboljši hrvaški reper. Poleg sebe ima tudi enega najboljših bendov v regiji – Gole žene. Ima tudi najboljši album, tako v svojem žanru kot malo širše, še enega v nizu, skupaj s preteklimi ‘Zlatne žbice’, EP-jem ‘Dvojezična ploča’ in prvim albumom z Golimi ženami, ki se je izkazal za samo odličen uvod v še bolj odličen ‘Nema labavo’.
Njegovo slikovito izbiranje in mešanje hrvaškega vsakdana v svojevrsten glasbeni kotel pekočega ribjega paprikaša, v katerem so solze konstanta, enkrat od smeha, drugič od žalosti vodi v nekaj izjemnega in edinstvenega v glasbeni sceni širše. Lahko bi ga primerjali z Rambom Amadeusom, pa vendar je Kandžija, kakor tudi Rambo, torej kot vsak svetovni genij, obrnjen na svojo stran, vsekakor originalno, kar je najpomembneje.
In zakaj so ravno Gole ženeeden najboljših bednov, vi pa še niste slišali za njih?
Ker so stilsko zelo prilgodljivi. Od RNBja, funka, diska, preko jazza, vse do tamburaške narodne glasbe. Odlično se počutijo ob Kandžiji, saj z njimi izpade točno tisto, kar bi rad in njegova zgodba je močnejša ob njih. Gole žene niso spremljevalna skupina, oni so živa fonoteka zvokov, ki se prepletajo skozi koncert.
